Kdorkoli se je v Kranju in njegovi okolici od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja pa do pred nekaj leti nazaj resneje ukvarjal z namiznim tenisom, je kar nekaj verjetnosti, da ga je vsaj nekaj časa imel v uku »Vinček«, kot ga nekateri tudi kličejo. Več kot 50 let je Vinko Marušič v namiznoteniškem pogonu. Razen treh let, ko je vodil treninge v Križah,  je bil vsa ta leta dejaven v kranjskem Triglavu. Kar nekaj časa v dvojni vlogi: kot igralec in kot trener.

Od igralcev je vedno zahteval resen pristop na treningu in maksimalno angažiranost. Svoje mnenje o ljudeh in dogodkih rad pove direktno, brez ovinkarjenja ali olepševanja. Kot bi se reklo, brez dlake na jeziku. Tudi meni na tem najinem razgovoru.  Nekaj od tega bom raje obdržal zase.  S svojo brezkompromisnostjo in neposrednostjo se je marsikomu tudi zameril.  Posameznim igralcem tak pristop ni bil pogodu, nekateri so zaradi tega tudi prenehali s treningi ali nadaljevali v drugih sredinah. Posamezniki mu še dandanes očitajo, da je bil njegov način treniranja zastarel, da se ni posluževal novim trendom treninga in še kaj bi se našlo.

Pa vendar je neizpodbitno dejstvo, da je prav Vinko vzgojil kar nekaj generacij igralcev, tudi tekmovalcev in tekmovalk, ki so predvsem v mlajših in kadetskih vrstah dosegali odmevne republiške, pa tudi državne naslove (v ex Yugi). Vsem, tudi tistim, ki niso posebej izstopali, pa je dal dobro pinkponkaško osnovo. Številni jo s pridom koristijo tudi dandanes v kar nekaj gorenjskih ljubiteljskih ligah, od GNTL do Veteranske in kar jih je še vmes.

Za posebne zasluge razvoja in popularizacije namiznega tenisa je že davnega 1978. leta dobil priznanje namiznoteniške zveze Jugoslavije, v samostojni Sloveniji pa je leta 2001 Kranjska občina poleg ostalih priznanj podelila tudi pet športnih nagrad:  za življensko  delo jo je tega leta prejel  Vinko Marušič.                                                                                           Vinko se je rodil 1940. na Primskovem pri Kranju. S pinkponkom se je srečal, pravi, da se tega še dobro spominja,  dva meseca pred svojim petnajstim letom. In takoj doda, da je bilo to pozno. Takrat se je v Kranju organizirano igralo v Jenkovi šoli. Njegova prva trenerja sta bila Ahačič ( prvak SLO sezone 53′-54′) in Modrijan ( z Reboljem prvaka v dvojicah sezone 54′-55′ ter s Hlebšem 55′-56′).

Navkljub dejstvu, da na začetku ni imel posebne nadarjenosti in dobrih tehničnih osnov, pa je nekaj let pozneje že veljal za najborbenejšega slovenskega igralca. Prav v ta namen so mu na turnirju v Beogradu podelili posebno priznanje. Vidnejši rezultat je 1971.leta dosegel na republiškem tekmovanju, kjer je bil tretji med posamezniki, za nameček pa sta z Mirkom Janškovcem dosegla še drugo mesto med dvojicami.

Za Kranjski klub je igral skoraj dve desetletji. V samem klubu se v njegovem začetnem obdobju ni delalo na množičnosti.  Deloval je bolj kot zaprt sistem.  Vinko pravi, da kdor je prišel zraven,  je bil lahko kar vesel  (nekaj  je o tem pred leti v predstavitvi na teh straneh že povedal Stane Pogačnik).  Šele par let kasneje se je začelo intenzivno delati na popularizaciji namiznega tenisa v Kranju.

Njegov prvi lopar je bil znamke Obergruber, lesenka z bunkicami na obeh straneh. Podoben Barni, ki je bila tisti čas zelo priznana znamka.  S tem loparjem je igral nekako 15.let, potem pa je premenjal na soft obloge, do katerih je bilo v tistem času še težko priti. Kvalitetnejši igralci pa so jih lahko dobili pri Duletu (op.:Dušan Novak)  na Zvezi v Ljubljani.

S svojimi 18.leti je na poziciji tretjega igralca postal stalni član ekipe skupaj s Teranom in Tomcem.  Bili so udeleženci večdnevnih  turnirjev po celotni ex YU.  Že 1959 leta so nastopali tudi na turnejah po Poljski, Češki, Italiji.  Samo na Dunaju in v Pragi je bil po 5.krat. Tega istega leta je bil prav tako udeleženec 16.dnevne turneje po Italiji. Od Trsta, Benetk, Milana, Torina do Rima, v nadaljevanju pa še z ladjo do Sardinije. Še prav dobro se spominja visokih valov oz.neurja, ki jih je doletelo na morju.  Pove, da so takrat na ladji skoraj vsi bruhali.  Posledice je čutil še dan potem, ko je moral že po prvem setu zaradi slabosti na stranišče.

Bi lahko takrat kot ekipa dosegli še več?

»Mislim, da je bilo za tiste razmere to skorajda optimalno. Trenirali smo po dve uri dnevno. Teran in Tomc sta bila v tem obdobju izredno močna, sam sem se vseskozi trudil ujeti priključek. Trening smo imeli od sedmih do pol devetih zvečer, s Tomcem pa sva dostikrat potegnila do enajste ure. V tem času sem kot igralec tudi najbolj napredoval.  Tako sem 1961.leta na tekmi pri rezultatu 4:4 rešil dvoboj v našo korist, da smo postali prvaki SLO, leta 69′ pa smo osvojili bronasto medaljo na republiškem prvenstvu.«

Po turnirjih širom takratne Jugoslavije je igral tudi proti legendam svetovnega formata: Stipančiču,  Šurbeku.  Premagati ju sicer ni mogel,  je pa vselej nudil soliden odpor.

Leta 1961 je na Bledu opravil trenerski tečaj. Že kake pol leta pred tem je pričel z mladinskim treningom. Ko je takratni v.d. kluba »Refko« opazil njegovo zagretost, ga je prijavil na omenjeni tečaj.  Nekaj let pozneje so njegovi fantje že izstopali v republiškem merilu: Somrak,  Klevišar, Markun, pa Trček, Pogačar….Klevišar in Markun sta bila izmenjaje mladinska prvaka v letih 64’do 66′.

V sezoni 1964/65 je spremljal svojega varovanca Klevišarja v Zrenjanin,  kjer je le ta v finalu premagal Karakaševiča in tako postal mladinski prvak YU.  Prav o njem Vinko  pripoveduje,  kako ga  je mladi Darko večkrat spraševal,  da bi on tudi igral pinkponk  in če gre lahko z njim na trening. Pa ga je nekega dne pripeljal v klub in začel z njim resno delati.

Sicer pa je Vinko v svoji mladosti igral tudi košarko (za Medvode), pri svojih 28.letih pa še nekaj časa kot levi vezist nogomet za Visoko.  Dostikrat so mali nogomet igrali tudi v avli Jenkove šole.  Pospravili so mize in potem je bil »fusbal«.

Kakšne loparje oz.obloge si kot trener priporočal svojim varovancem?

»Naj povem kar naravnost:  jaz trave ne odobravam. Prav tako ne obrambne igre, čeprav sem jo sam prakticiral. Tudi nobenega nisem učil obrambne igre. Razen Tončke Novak (moja op.), ki je sama izrazila željo po obrambni igri in sem ji potem pomagal po svojih močeh. Še predobro namreč vem,  koliko več energije se porabi za obrambno igro v primerjavi z napadalno. Že Teran mi je nekoč omenil, da se gibljem več kot on in Tomc skupaj. Vem, da sem imel prav zato precej let tudi težave s kolki.«

Pa primerjava treninga nekoč in danes?

Predvsem smo včasih premalo časa in pozornosti namenjali kondiciji.

In kdaj je po tvoje pri otrocih najboljši čas za začetek treniranja pink-ponka? 

Ne prezgodaj. Po moje tam nekje okrog 8. do 9.leta. Pa da so mogoče vzporedno še v kakem drugem športu ali dejavnosti, kjer je veliko tekanja, kajti v namiznem tenisu je dejavnost nog izredno pomembna.

Kaj pa razmerje med talentom in marljivostjo?

Včasih se je dalo s talentom marsikaj postoriti (op: in mi našteje nekaj izgubljenih talentov, ki pa jih v tem zapisu tudi ne mislim imenovati). Danes je talent pomemben le v manjši meri. Vse ostalo je v zavzetosti in trdem delu. In adrenalinu! Če tega ni, tudi rezultatov ne more biti!  Vsaj pri namiznem tenisu pa je dostikrat tako, da sem pridejo igralci, ki jim namizni tenis ni bil prva, morda niti ne druga izbira. Pred tem so npr. trenirali kaj drugega in ko jim tam ni šlo oz. jim je bilo prenaporno, so pristali pri nas.

Kakšno mnenje pa imaš o spremembah v namiznem tenisu?

Zelo odobravam večji premer žogice. Mislim, da je zato igra postala kvalitetnejša. Dobro, menjava servisa na dve, to še nekako. Nikakor pa igra do 11.  Meni je bila ljubša do 21,  kjer se je pri nekaj pikah zaostanka dalo še marsikaj popraviti.

Si delal kakšne zapiske oz.plane treninga?

V Kranju nikoli.  Poznal sem igralce in njih pomankljivosti in sem temu primerno prilagajal vadbo. Drugje pa so zahtevali za vsak dan posebej plan dela oz.aktivnosti.

 Ste servis posebej trenirali?

To pa priznam, da veliko premalo!

 Sicer pa je Vinko končal lesarsko šolo in vseskozi, do svoje upokojitve, tudi opravljal to dejavnost.  Bil je mojster montaže oken in vrat. Prenekaterim, tudi pinkponkašem,  jih je prav on »zmontiral«.   Upokojen je od 92’leta.

Nekaj let je hodil tudi na veteranske turnirje,  pred nekaj leti pa je tudi tam prenehal nastopati.  Sicer pa se je na njih vedno prijavljal kategorijo niže od svoje starosti.  Ni mu šlo toliko za rezultat, kot je rad užival v igri, zato je raje igral »s spinerji« kot s »pimplarji«.

S Teranom sta bila dobra prijatelja. Pri njem doma sta si ogledovala posamezne partije današnjih mojstrov bele žogice.  Janez je imel »mašinerijo« za prevrtavanje posnetkov naprej, pa nazaj, vmes pa je bil čas za komentiranje posameznih potez. Po njegovi zaslugi je bil na tekočem s trenutnim dogajanjem v svetovnem namiznem tenisu. Z grenkobo omeni, da zdaj,  ko ni več Janeza  (op.:umrl 2014.leta) nima nikogar več za tovrstne »analize«.

              Janez je bil tudi stalni član družbe  ( Marušič, Tomc in Vrtovšek), ki se še danes ob ponedeljkih, tja proti dvanajsti uri, redno dobiva v kranjskem lokalu. Čeravno se tudi sam kot ljubiteljski igralec tu in tam z nekaterimi njegovimi pogledi nisem strinjal,  pa vendar mislim,  da je bil njegov prispevek kranjskemu namiznemu tenisu pomemben in da bomo v Kranju težko kdaj,  če sploh, še našli človeka,  ki bi toliko svojega časa in energije žrtvoval za delo z mladimi. 

Tudi danes, pri svojih 76.letih, Vinko še vedno rad zainteresiranim pomaga s svojimi nasveti.

Franc Vodnik

14.novembra 2015