V vseh športih, posebno tistih z dolgoletno tradicijo, obstajajo ljudje, ki so dodali pomembnejši delež k popularizaciji le-tega, bodisi da so posedovali veščine, ki so jih dvigovale iznad ostalih ali pa so jih enostavno izumljali in se je po njih določen element celo poimenoval (npr. Dick Fosbury pri skoku v višino z revolucionarno tehniko odriva s hrbtom naprej, s katero je premagal tekmece 1968.na olimpiadi v Ciudad de Mexicu in so jo povzeli vsi kasnejši rodovi do dandanes. Tudi naš Pegan ima v orodni telovadbi svojo prvino.

Ali pa so s svojimi tekmovalnimi uspehi ustvarjali presežke, ki se zdijo še dandanes veličastni. Legendo boksa, Cassiusa Claya allias Muhammada Ali-ja pozna skorajda vsak, četudi ni ravno ljubitelj tega športa. V svoji, več kot 20.letni karieri je doživel le pet porazov in bil po glasovanju BBC-ja in nekaterih visokonakladnih športnih publikacij razglašen za športnika minulega stoletja. Pa legendarnega Brazilca Peleja, trikratnega svetovnega prvaka v nogometu, ki je v svoji karieri zabil več kot tisoč golov, Ukrajinca Sergeja Bubko, ki je ob palici prvi preskočil 6.metrov, šestkrat zapored osvojil naslov svetovnega prvaka in kar 35.krat popravil (večinoma svoj) svetovni rekord. Pa Ingemar Stenmark v smučanju, Bjorn Borg v tenisu, Bob Bimon v…

Tudi namiznoteniški svet ima podobno nesporno legendo. To je madžarski igralec židovskega rodu Gyozo Braun, ki se je vsled naraščajočega antisemitizma na Madžarskem v obdobju med obema vojnama preimenoval v Viktorja Barno.

V letih od 1929 do 1954 je zbral nič manj kot 41.medalj na svetovnih prvenstvih, od katerih je kar 22.zlatih (pet v posamezni konkurenci, osem v moških dvojicah, dve v mešanih, pa sedem v ekipnih bojih. Prvo v rodni Madžarski 1929.leta, zadnjo pa v Wembleyu, severnem predmestju Londona 1954.leta. Sicer pa zmagovalec kar 83. pokalnih tekem. Statistika njegovih dosežkov je impozantna, kar nas utrjuje v prepričanju, da gre v tem primeru nesporno za največjega namiznoteniškega igralca vseh časov, ki mu namiznoteniški svet vse do dandanes ogromno dolguje.

Dotedanjo tehniko je nadgradil s svojim znamenitim beckhand-flickom, ki je temeljil na sunkovitem obratu ročnega zgloba. Spektakularnost tega udarca je vlivala strah njegovim nasprotnikom,čeprav je imel tudi odličen forhand-drive, s katerim je znal neustavljivo zaključiti točko v svojo korist. Med samo igro je bil sicer vedno ob mizi,v primeru potrebe pa se je znal tudi odlično braniti.

Njegov moto je bil: namizni tenis je kombinacija šaha in boksa-najprej premisli, zatem udari. Iz njegovih gibov je vela gracioznost, nadgrajena z izrednim občutkom za ravnotežje. Bil je izjemen taktik. Navkljub rezultatskemu zaostanku je znal situacijo preobrniti v svoj prid s tem, ko je med igro samo za nekaj trenutkov popolnoma zamenjal koncept igre in s tem zmedel svojega nasprotnika ter svoj trenutnipodrejeni položaj preokrenil v končno zmago.

Poleg najbolj zvenečih naslovov je bil tudi trikratni prvak Madžarske (1930, 1932,1938), Avstrije (1930), Anglije (1933, 1934,1935,1937, 1938), Nemčije (1930,1931,1932),  Amerike (1936), Francije (1939),  Avstralije (1947), poleg tega pa je zmagoval še na številnih mednarodnih turnirjih širom Evrope, tudi v Bombayu (1952).

Potoval je po vseh kontinentih in z uspehom populariziral najhitrejšo igro z žogo na svetu. Z Bellakom sta med drugim demonstrirala svojo veščino v štirih največjih mestih Indije: Bombaju, Delhiju, Madrasu in Kalkuti. Indijska zveza ju je navkljub skromnim lastnim sredstvom povabila na gostovanje. Njihovo tveganje se je izplačalo. Dvorane, kjer sta nastopala, so bile razprodane, vsakokrat je njuno demonstracijo prišlo občudovat po več kot dva tisoč ljudi, kar vse se je rezultiralo tudi v končnem finančnem izkupičku.

Rad in z navdušenjem je potoval, kjerkoli je že bil, pa je z zanosom predstavljal svojo veščino. Navkljub izjemnim rezultatom se na račun športa v začetnem obdobju na Madžarskem ni mogel preživljati. Zaposlen je bil v farmacevtski industriji. Dosegel pa je dogovor s svojim predpostavljenim o dovoljeni odsotnosti zaradi svoje športne aktivnosti.

No, leta 1935, ko je skupno petič oz.četrtič zapored postal prvak sveta, se mu je tudi finančno stanje izboljšalo. Preselil se je v Francijo, kjer je na povabilo predsednika francoske zveze podpisal profesionalno pogodbo. Postal je trener Pariškega kluba Marbeuf.

Imel je slavo, denar, mnogo prijateljev, tudi prijateljic…To je imelo usoden vpliv na njegovo nadaljno kariero. Kupil si je nov avtomobil, nedolgo zatem pa z njim v Pariškem okraju Nantes na mokri cesti zletel s ceste. V avtu sta bila v tem času tudi francoski prvak Verger in še ena dama, tudi namiznoteniška igralka. V trenutku, ko jo je Victor hotel poljubiti, je izgubil oblast nad vozilom, le-to se je trikrat prevrnilo. Sicer v tej nesreči nihče ni bil resneje poškodovan. Sam jo je odnesel z zlomljeno roko. A vendar, to je bila roka, s katero je do tedaj, kot za šalo, premagoval nasprotnike.

To je zapečatilo njegovo usodo. V zglob so mu namestili srebrno ploščico, leto dni ni mogel igrati. Navkljub veliki želji posameznih naslovov ni več zmogel. Uspelo mu je sicer še zmagovati v igrah parov (Kairo 1939, 1.mesto z R.Bergmannom) in to za angleško reprezentanco, ker ga Madžari pač niso hoteli prijaviti. Vmes je prevzel tudi angleško državljanstvo, istega leta pa se je tam tudi oženil s šarmantno Susie Aranyi.  Zatem sta se z Bellakom odpravila v Ameriko na načrtovano turnejo, a je nista uspela dokončati. Vsled začetka vojne v Evropi se je vrnil v Anglijo, kjer je do konca vojne odigral le tu in tam kakšno ekshibicijo.

Po vojni sta se Victor in Susie naselila v Pinnerju, bogati soseski na severozahodu Londona v okrožju Middlesexa, za katerega je potem tudi tekmoval oz. ga predstavljal na prvenstvih Anglije. V igrah posameznikov ni več nastopal, igral pa še vedno v igrah dvojic. Njegove zadnje svetovno prvenstvo je bilo leta 1954 na Wembley Empire Pool, kjer je še zadnjič osvojil medalji – z Rosalind Rowe je osvojil 3.mesto v mešanih dvojicah. Z isto soigralko sta osvojila bronasto medaljo tudi dve leti prej, leta 1952. Zadnjo, srebrno, pa s francoskim veteranom M.Haguenaverjem (l.1954). V povojnem obdobju je v Angliji izdal tudi tri knjige o namiznem tenisu.

Navzlic svojemu slovesu pa se z namiznim tenisom po aktivni karieri ni mogel preživljati. Zelo prav mu je zato prišla služba v Dunlop Sports Company, kjer je kot njen predstavnik lahko še naprej opravljal svoje poslanstvo. V tej firmi so potem med ostalim izdelovali in po njem poimenovali takrat zelo kvalitetne mize, pa mrežice in pa seveda znamenito lesenko Barna z značilno rjavo oblogo, s katero je ohranjal asociacije na rojstni priimek (braun = rjava).

Viktor se je že v mladosti odlikoval v različnih športih. Ko pa je njegov mladostni prijatelj Lazlo Bellak, kasneje tudi sam odličen igralec, za svoj 13.rojstni dan dobil mizo, je mladi Barna vedel, kaj si želi početi v življenju. Ob prilikah je rad povedal: »Že ko sem prvič prijel lopar v roke, sem vedel, da je to šport zame.«

Na Božičnem turnirju 1925.leta je kot štirinajstletnik prvič osvojil bronasto medaljo. To ga je tako prevzelo, da jo je nenehno nosil s seboj v žepu in jo skupaj s člankom, kjer je bilo navedeno njegovo ime, kazal vsenaokrog.

V nenavadni igri usode je bil prav omenjeni Lazlo Bellak, prijatelj, ki mu je prižgal strast do namiznega tenisa, njegov nasprotnik na njegovem prvem svetovnem prvenstvu. Kot že omenjeno, je Barna na tem prvenstvu 1930.leta prvič osvoji naslov svetovnega prvaka, zatem pa še štirikrat zaporedoma (od 1932 do 1935). Za vedno bo ostalo neodgovorjeno, kaj vse bi še lahko dosegel, če bi ne bilo tiste usodne nesreče. Vsem, ki so ga srečevali, je tudi priznaval, da ni več povsem isti kot poprej.

Umrl je 27.februarja 1972 za posledicami srčnega napada na aerodromu v Limi, Perujskem glavnem mestu, kamor je pripotoval kot zastopnik družbe Dunlop Sports ob nameravanem poslovno-promocijskem obisku po državah Južne Amerike. Navkljub intenzivnem bolnišničnem zdravljenju je bitko za življenje tri tedne kasneje izgubil. Z njegovo smrtjo je namiznoteniški svet izgubil svojo najsvetlejšo zvezdo.

Victor Barna je že za življenja postal legenda, to je tudi ostal, vse do dandanes. Olikan, ljubezniv, poln šarma, pa tudi pretirane skromnosti,  je postal pojem vsega dobrega v namiznem tenisu. Česar, na žalost, v današnjem namiznem tenisu pri zdajšnjih prvakih ne zasledimo veliko.

Po prebranem in videnem obnovo spisal

Franc Vodnik (v oktobru l.2016)

Op.: kot vir za pričujoči zapis sem uporabil kar nekaj spletnih strani, tako klubskih kot nacionalnih združenj. Vsa sreča, da obstaja YouTube, kjer je na voljo drobec njegovih posnetkov iz tistega časa. Upamo lahko, da se bo sčasoma digitaliziral še kakšen posnetek, ki skorajda zagotovo obstaja in bo tako na ogled širši množici.

V inspiracijo in pomoč mi je bila tudi odlična knjiga hrvaškega avtorja Zdenka Uzurinca: Namiznoteniške legende (orig. Stolnoteniske legende, izdana l.1999), ki jo priporočam vsem, ki jih zanima še kaj več o igralcih, ki so se v preteklem stoletju neizbrisno zapisali  v zgodovino namiznega tenisa.