Stane Pogačnik

Staneta navidez poznam že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem kot osnovnošolski mulc igral Gorenjsko ligo skupaj z Acom, Markom in Vilijem v ekipi Staneta Tadine. Tekme smo igrali v takratnem Partizanu v Stražišču. In prav tam sem dostikrat opazoval in obenem občudoval starejše igralce: Kerštajna, Bevka, Vidica, Toneta Korenjaka, pa Cenc’lna in pa seveda Staneta, ki so tam igrali ligaške dvoboje.

Kasneje sem ga redkeje srečeval, predvsem, ker zaradi drugih športnih aktivnostih sam nisem bil toliko prisoten v pinkponku. Po devetdesetem letu pa sem ga ponovno začenjal videvati, predvsem po turnirjih širom Slovenije, od koder je praviloma vedno prinesel kakšen pokal domov. In teh se mu je v vseh teh letih nabralo res veliko. Skoraj nima več prostora v dnevni sobi. Par let nazaj je bil prvi v Sloveniji na računalniški lestvici in potem je v istem letu v Bohinju osvojil še naslov državnega prvaka v svoji kategoriji. Na letošnjem DP za rekreativce in veterane na Jesenicah je bil dvakrat drugi: posamezno in v dvojicah.

Sicer pa ob turnirjih še vedno 1-2x tedensko hodi igrat rekreacijo v Šenčur. Pravi užitek je igrati z njim. Za svoja leta je še zelo hiter, njegova igra je domiselna in tudi malo zvita, kar dela težave njegovim nasprotnikom in mu dostikrat prinese točke tudi pri precej mlajših igralcih. Za svojo kondicijo skrbi tudi tako, da se po Besniški strani, ki je precej bolj samotna kot tista iz Stražišča, dostikrat povzpne na Jošta.

stane_pogacnik_pogovor

Stane, kdaj si torej začel z igranjem?

Mislim, da je bilo to 1951 leta, ko sem začel hoditi v službo. V tistem času se je v Kranju že igralo v Jenkovi šoli, tam je že igral Refko (Rebolj), ki je bil takrat nekakšen vodja kranjskega pinkponka, pa Mujo (Lado Petrovič), ki še dandanes igra rekreacijo v Šenčurju, pa Modrijan, Hlebš, Česen, Teran, Ahačič, Žezlina…

In kdaj si osvojil prvi pokal?

No, to je pa prav ena posebna štorija. Bilo je 1955 leta. Jaz sem bil v ekipi z Markičem. Zgubljal sem ena proti nič, ura je bila okoli devetih zvečer, on pa je bil iz Tržiča in se mu je mudilo na vlak. In je zaključil, da nima smisla čakati, ker bom tako ali tako izgubil, pa je odšel na vlak. Sam sem igral naprej, nadoknadil zamujeno in zmagal. Ker so mi v nasprotni ekipi (ne spomnim se več, kdo so bili) rekli, da se bo dvoboj igral do konca, sem zdirjal do Kranjske postaje in potem sva z Markičem, ki je takrat že sedel v vlaku, še celo pot nazaj pretekla. Ob vrnitvi so ravno zaklepali dvorano,no, pa smo potem odigrali dvoboj naprej in na koncu sva midva zmagala in osvojila ta pokal.

    

Ali se je takrat v Kranju že organizirano treniralo?

To je bilo pa, kot že rečeno, na Jenkovi šoli. Tam se je igralo proti večeru, potem, ko se je na šoli končal pouk v popoldanski izmeni. Greva torej enkrat z Dolencem tja v času, ko so imeli treninge, se javiva Refku in poveva, da bi rada igrala pink-ponk. Pa nama pravi: “V redu, fanta, kar tamle se vsedita”. In sva tako sedela do konca treninga.

Pa nama reče Refko: “Pogačnik, Dolenc, pospravita mize!« Prideva naslednjič, sediva ves trening, na koncu pa spet: “Pogačnik, Dolenc, pospravita mize!« In tako sva hodila cel mesec, ves čas sedela in na koncu pospravljala mize. Včasih je bila kaka miza tudi prosta, vendar ne za naju. Mine mesec in pol, pa mi pravi Miro (op.:Dolenc): “Kaj če bi nehala. Vidiš, da ne bova igrala.” Pa mu pravim: “Ej, če sva že tako dolgo hodila, pa dajva še pol meseca”. Greva naslednjič spet sedet, tam so že igrali, zadnja miza pa prosta. Pa pravi Refko: “Pogačnik, Dolenc, na zadnjo mizo.” In tako sva potem začenjala igrati v klubu. Tak preizkus sva morala prestati kot dokaz, da si res želiva igrati.

Tam sem potem dobil še zadolžitev, da sem popravljal žogice. Včasih teh ni bilo veliko in so se popravljale tako, da se je na mestu preloma namestila “flika” iz starejših žogic. V tistem času smo uporabljali žogice Hanno, za lepilo je bil aceton, potem se je pa to mesto še pobrusilo in je bila pripravljena za nadaljno uporabo. Za trening so žogice imele tudi po nekaj “flik”.

Igral je tudi na vseh Iskrijadah, več kot 20 let pa je igral tudi za Gumarja, kamor ga je povabil Korenjak.

Sicer pa Stane ves čas igra z “lesenko”, zdaj že legendarno Barno, s katero se je proslavil tudi njegov polbrat Tone Novak, vsem bolj poznan kot Cenc’l. Ta mu je tudi priskrbel prvi lopar, ki je imel prvotno rjave obloge. Vmes je sicer enkrat malo premenjal za “soft”, pa se potem spet vrnil k prvi izbiri. Gume zdaj menja na dve do tri leta, ko se pač material postara.

In pove še en dogodek iz pinkponkaških časov.

Ekipa Save je igrala kvalifikacije za 3. slovensko ligo. V ekipi sta bila poleg njega še Betz in Korenjak. Trenutni rezultat je bil neodločen, Betz je vodil 1:0 in v drugem setu 20 proti 10 (takrat se je igralo še do 21). Mi smo že proslavljali, nasprotnik pa je bil Podobnik, tudi že državni prvak, ki je tudi igral z Barno. In je počasi zmanjševal rezultat. Enajst, trinajst, petnajst, do razlike dvajset proti dvajset. Nato pa še dve točki za zmago. In potem še naslednjo. Tako se to dogaja v namiznem tenisu.

Sicer pa je Stane tudi skakal na smučeh, na Gorenji savi je bila 45 metrska skakalnica in tam ima svoj rekord okoli 40metrov. Skakal je z Javornikom, Kobalom, Gorjancem, Kordežem, tudi Štefančičem, po poroki pa je počasi zaključil s skoki. Rodil se je sicer v Ljubljani, pozimi 1937. leta, živeli pa so na Gorenji Savi. Njegova žena pa je iz Borovnice. Kasneje  sta v Besnici zgradila novo hišo in tu zdaj uživata upokojensko življenje.

(VF, 26.februarja 2012)