Verjetno je že marsikdo med nami za svoje veselje kdaj poizkusil kaj »namalati«, vendar je v večini primerov pri teh poizkusih tudi ostalo. Morda tudi zaradi pomanjkanja časa. Ali pa preprosto roka ni sledila zamišljeni ideji. Poznam pa kar nekaj ljudi, ki so se ob odhodu v pokoj resneje posvetili slikanju. Tudi po gorenjskih namiznoteniških klubih jih je kar nekaj. Med našimi člani se je slikarstvu najresneje zapisal Rajko Bogataj.

    Rajko je rojen Kranjčan. No, pravzaprav se je rodil v Ljubljani, ker porodnišnice v letu 1936 v Kranju še ni bilo. Prvo leto je preživel v Struževem, kasneje pa so se preselili v Kranj na Jurčičevo, zraven Božičeve vile oz. nasproti Prešernovega gaja. Po osnovni šoli je svoj uk nadaljeval v Ljubljani in se izšolal za geometra. V Kranju je živel vse do svoje poroke oz. še kako leto čez, ko sta si s pomočjo kupnine za prodano hišo, ki jo je podedovala njegova žena, na Primskovem zgradila svojo hišo. Ob tem pove kot zanimivost: kupnino za ženino hišo je kupec pridobil, potem, ko je prodal svojo celotno zbirko očitno zelo dragocenih znamk.

    Kot geometer je potem delal celotno delovno dobo. Njegova poklicna usmeritev oz.delovanje je zahtevalo ogromno preračunavanj raznoraznih situacij. V šali pove, da je bil geometer generacije, ki je izkusila izračune od preprostega logaritemskega računala, »reh’nšibra« po domače, do kompjuterjev oz.inštrumentov, ki so bili že vezani na satelite.

    Ob svojem delu in ostalih obveznostih  je vedno našel dovolj časa tudi za športno udejstvovanje.  Začel je z nogometom, kjer je v mladinski vrsti branil pri kranjskem Triglavu, ki je imel koncem 60.let igrišče na mestu, kjer so kasneje zgradili znameniti kranjski nebotičnik. Slednji je bil s svojimi 17.nadstropji skorajda celo desetletje najvišja stolpnica v Sloveniji.

     Preizkusil se je tudi v rokometu. V stražiškem, kjer se je v tistem času igral dober, posebno ženski rokomet .Tudi tu je »pristal« v golu. Branil je do trenutka, ko je na neki tekmi z neposredne bližine dobil »projektil« direktno v glavo.  Silovit udarec je povzročil odrgnine po obrazu in celo kratkotrajno omedlevico. V tistem času so bile rokometne žoge še izredno trde. Rajko pravi, da so današnje v primerjavi z onimi »pravi hec«.

    V istem klubu je nekem momentu začasno poprijel tudi za trenerski posel. Prevzel je žensko rokometno ekipo, potem, ko jo je prejšnji trener tik pred koncem sezone pustil na cedilu.

    Nogometno aktiven je bil tudi pri služenju vojaškega roka. V ožjem izboru prvega vratarja za garnizijsko reprezentanco je bil izbran on, čeravno je bil v igri tudi golman, ki je branil v drugi ex YU ligi. Pravi, da so mu pri tem pomagale rokometne izkušnje oz. na testiranju prepričljivejše »metanje« za žogo. Pri sami igri pa so se kasneje pokazale tudi njegove pomankljivosti. V težave so ga namreč spravljali «driblerji«, ki se za razliko od rokometa lahko sprehodijo prav do golove črte. Po neki tekmi, ko je rahlo »zamočil«, so tako dali priložnost tudi drugemu vratarju.

    Navkljub športni zamenjavi so mu v kasarni hoteli prihraniti prekomando. Po dodatnem izobraževanju je postal predavatelj vojnih veščin. Po odsluženi vojaščini je bil v Pokrajinskem štabu referent za inženirijo. Vojaške dolžnosti je bil ob dopolnjeni dobi razrešen z visokim činom majorja tik pred osamosvojitveno vojno.

    V stražiški Partizan na pink-ponk rekreacijo ga je v osemdesetih letih pravzaprav pripeljal Dorjan Robida, s katerim sta bila dobra znanca. Prav onadva sta kasneje zgradila klubski »zid slave«, pregradno steno namiznoteniške dvorane, dandanes ovekovečeno z mini postri zmagovalcev naših turnirjev.

    Na tem mestu je tudi priložnost omeniti pobudnike izgradnje oz.ureditve namiznoteniške dvorane, kjer imamo dandanes svoje prostore. V prvi vrsti je bil za to najbolj zaslužen stražiški namiznoteniški zanesenjak Tone Štrukelj, ob njem pa Marjan Porenta, že omenjena Dorjan in Rajko, pa Marko, pa seveda številni starši,  katerih otroci so trenirali v klubu.

    Z udarniškim delom in zanosom so proizvodno halo oz. hangar spremenili v namiznoteniško dvorano. Na novo so položili rabljen parket, ki so jim ga pri svoji prenovi odstopili na Jenkovi šoli. Pred tem je bilo seveda potrebno z deščic odstraniti vse sledove lepila, kar je pomenilo nekajkratno obračanje prav vsake v »šraufštoku«. In teh deščic je bilo cca dvanajsttisoč.  Polaganje le-teh in ostala obrtniška dela pa so za simbolične zneske prav  tako opravili starši otrok, ki so bili vešči teh del. Niko je poskrbel za pregradne zavese, Branko za radiatorje, da omenim samo nekatere izmed njih. Žal mora dandanes, ko z lastnimi sredstvi pokrivamo uporabnino dvorane,  prav vsakdo izmed njih prispevati svoj delež za stroške najema.

   Pa nazaj k Rajku: njegov Mitja je bil tudi eden izmed fantov, ki so pred dobrimi dvajsetimi leti resno zastavili trening pri našem dolgoletnem klubskem trenerju Vinku Marušiču. Zanj Vinko še dandanes trdi, da je imel verjetno od vseh njegovih igralcev najboljšo »rok’co«. Od takrat naprej na večerno rekreacijo zahaja tudi Rajko. Počasi se je formirala družba, poznali so se večinoma sicer že od prej, ki se še dandanes ob četrtkih zvečer dobiva v drugem delu dvorane.  Družba 70.plus, kot hudomušno omeni Rajko. Po rekreaciji pa jim sledi še relaksacija, ki jo opravijo v zdaj že tradicionalno obveznem postanku pri »Viktorju«.

     Ima pa Rajko tudi dolgoletne funkcionarske izkušnje. Celih 25.let je predsedoval kranjskemu Partizanu, (op.: ob osamosvojitvi se je le ta preimenoval v Športno društvo Kranj), ki je imel sedež na Prešernovi šoli. Prioriteta društva je bila rekreacija za odrasle, v njihovi domeni pa je bil tudi počitniški dom na eni najlepših parcel v Banjolah.

   Trenutno je aktualni predsednik v Društvu likovnikov Ljubljane, kamor se je včlanil 1998. leta. Še dve leti pred tem, leta 1996., ob svoji upokojitvi, pa je nastopil čas, ko se je lahko celostno posvetil svoji mladostni želji, upodabljanju. Osnove slikarskih tehnik si je pridobil na Ljudski univerzi za tretje življensko obdobje pri slikarju Piberniku, pa tudi kasneje se je vseskozi dodatno izobraževal. Njegova likovna izražanja obsegajo raznorazne tehnike: od risbe, akvarela, oljne tehnike, grafike, linoreza, jedkanice…

   Na področju ljubiteljske dejavnosti je prejel številna priznanja in nagrade za razne likovne tehnike.  Za grafiko je v letih 2001, 2002, 2006 , 2012 in 2016  prejel certifikate za kakovost; leta 2013 je prejel certifikat in Zlato paleto za risbo s tušem »OSEKA«; Prav tako leta 2015 za instalacijo v kategoriji  Eksperimenti z naslovom »SLOVENSKO TIHOŽITJE«, kar je najvišje priznanje, ki ga vsako leto podeljuje Zveza likovnih društev Slovenije. Leta 2016 je prejel certifikat in Srebrno paleto tudi za akvarel.

 

Samostojne razstave

1998 – Elektro Gorenjske Kranj

1999 – Domplan Kranj

1999 – Krajevna skupnost Primskovo

2001 – Etol Celje

2003 – Elektro Gorenjske Kranj

2004 – Domplan Kranj

2005 – Hotel Slon Ljubljana

2007 – Galerija Loterije Slovenije Ljubljana

2009 – Domplan Kranj

2010 – Geodetski dnevi v Kranjski gori

2013 – Dom za starejše Trzin in Fužine v Ljubljani

        Mestna knjižnica Kranj

2015 – Slovenski Javornik v Kulturnem domu

2017 – Ob 200 letnici katastra na Slovenskem 

        na Brdu pri Kranju

    S svojimi deli se je predstavil tudi na številnih

skupinskih razstavah (okoli 250) in ex temporih ter

prejel tudi pomembnejše nagrade in priznanja:

1998 – 3.nagrada na Ex temporu ob 150-letnici

        Višnje gore

1998 – odkupno nagrado na Ex tempore Duplje

2001 – odkupno nagrado na Ex tempore Sora

2003 – priznanje na razstavi«Vučedolski orion« v

        Narodnem muzeju Ljubljane

2004 – odkupna nagrada na Ex tempore Cerklje

     Skratka, Rajku energije navkljub letom ne primanjkuje. Ne za ustvarjanje, ne za rekreacijo.  Do nedavnega se je enkrat tedensko sproščal tudi na košarki. Vzrok, da je to obliko gibanja opustil, niso bila, kot pri večini njegovih soigralcev, kolena, ampak hrbtenica. Kolena je ohranil, kot sam pravi, ker jih je pred vadbo kar se da dodobra ogrel. Trenutno se posveča nordijski hoji: dvakrat tedensko po pet kilometrov opravi.

     Sam si želim in obenem verjamem, da bo tudi v našo namiznoteniško klubsko druščino, tako kot doslej, še vnaprej z veseljem zahajal.

(Franc Vodnik,15.avgusta 2017)