Lojze Babič

S hojo in presno hrano do zdravja

Ljudje se (pre)radi oklepamo starih navad in razvad, čeprav nam škodujejo. Hkrati se zavedamo, da so spremembe, četudi na bolje, težke. Lojze Babič, upokojenec in strasten pohodnik z Brega pri Žirovnici, pa je stopil na novo pot predvsem zavoljo radovednosti. Ko je pred enajstimi leti na radiu poslušal oddajo o presnem prehranjevanju, se je odločil, da se bo tudi sam poskusil tako hraniti.

Takrat je bil pri petdesetih. Pripovedi o ljudeh, ki so se prehranjevali samo s presno hrano in znova postali zdravi, so se ga tako dotaknile, da se je odločil poskusiti, čeprav se je sicer dobro počutil. Bil je le predebel.

»V družini nas je bilo osem otrok, mati je kmalu umrla in kot štirinajstleten pobič sem šel delat v železarno na Jesenicah. Sprva je bilo hrane malo in prav nič se ni vrglo stran. Ko je bilo hrane več, se mi zdi, da sem postal nekakšen družinski koš za odpadke. Vse, česar drugi niso mogli pojesti, sem pospravil jaz, da hrana ni šla v nič.« Omeni še, da je bil zaprisežen mesojedec in da se ni spremenil čez noč. »Najprej sem opustil meso, nato počasi še kuhano hrano,« se spominja. Ta proces je trajal eno leto. »V tem času sem prebral veliko knjig o prehrani in postal izvedenec za zdravo hrano«.

Obenem je Lojze spremenil tudi način življenja. Najprej je odkril hojo. Vsak dan se je takoj po službi odpravil na dolg sprehod. Ker živi na Bregu pri Žirovnici pod Stolom, je bil na tej gori skoraj vsak dan. Presna hrana in gibanje na svežem zraku sta mu prešla v navado in iz dneva v dan se je bolje počutil. Pa shujšal je kar za štirideset kilogramov. Ker je imel spet primerno telesno težo, je hodil lažje in dlje časa.

Po upokojitvi, to je bilo pred šestimi leti, je Lojze imel zase še več časa. Zjutraj je sam skočil na Stol, popoldne šel na dolg sprehod z ženo, zvečer pa na Jesenice igrat namizni tenis z veterani. Energije mu ne zmanjka. »Iz leta v leto sem bolj zdrav. Tako dobro, kot se počutim zdaj, se nisem še nikoli,« ugotavlja. Njegov jedilnik sestavljajo zelenjavni in sadni sokovi, ki jih sam pripravlja s sokovnikom, ki ga je pripeljal domov z ene od svojih poti po Ameriki. Poleg sadja vseh vrst obožuje tudi solate.

Kar trikrat na Caminu

Ker v visokogorje ne hodi zaradi vrtoglavice, je svojo telesno pripravljenost trikrat preizkusil na romanju v Santiago de Compostelo. Prvič je šel na pot leta 2009 iz Porta na Portugalskem in prehodil blizu štiristo kilometrov. Ko je zvedel, da se znanke odpravljajo na Camino in so mu povedale, da je to zelo priljubljena romarska pot v Španiji, je šel takoj pogledat na splet, kakšna je v resnici. Še sam ni vedel, zakaj se je takoj odločil, da bo šel na pot. »Pogovoril sem se z ženo in ji obljubil, da bom le štirinajst dni zdoma. A priznam, da se je moj prvi pohod na Camino razpotegnil na skoraj mesec dni.« Bržčas zato, ker se je odpravil sam in ker se ne mara prilagajati drugim. »Pred dvema letoma pa sem šel po severni poti, ki se imenuje Camino del Norte. Prehodil sem 950 kilometrov. Bilo je naporno, a prelepo,« ugotavlja.

Lani je šel Lojze še na Camino Primitivo, po najstarejši poti, ki vodi do Compostele. Pešačiti je začel iz Ovieda in prehodil blizu 550 kilometrov. »Ta pot je precej razgibana in ima veliko vzponov, vendar je zelo lepa in odtehta vse napore. Narava je čudovita, zavetišč je dovolj in ni tako oblegana kot francoska pot Camino Frances.« Rad bi šel še enkrat po daljši različici portugalske poti, hkrati pa bi rad prehodil še del Turčije in Irana.

Na poti v nahrbtniku po navadi Lojze nosi jabolka in steklenico vode. Če ni drugega, poje tudi kak kos kruha in pločevinko rib, a prej odlije olje. »Nekateri se čudijo, kako lahko zdržim ob presni hrani, kako lahko ob tako pičli hrani hodim in imam dovolj energije. Pa jim pravim, da mi je dobro, in da se odlično počutim.« Po navadi jim tudi pove, da je vse v glavi: »Če verjameš, da je nekaj dobro zate, potem to tudi je.«

Na teh poteh je spoznal, da človek potrebuje zelo malo, da zadovolji svoje potrebe, kot so zavetišče, hrana, družba in pozitivno razmišljanje. In čisto na koncu bolj zase doda: »Večina se vse življenje peha za materialnimi dobrinami, na koncu pa ugotovimo, da nam vse to prav nič ne pomeni. In ko odidemo, ničesar, prav ničesar ne moremo vzeti s seboj.«

Članek povzet po reviji Vzajemnost (april 2012) avtorice Helen Ribič