GVNTL  (Gorenjska veteranska namiznoteniška liga), kjer trenutno tekmuje 12 ekip, včasih kakšno leto tudi že kakšna več, žal sicer ne iz vseh delov pokrajine, premore kar nekaj zanimivih igralcev z mnogoterimi talenti. Kar niti ni tako zelo čudno, ker je večinoma za nami že dobršen del ustvarjalnega dela življenja. Pravzaprav smo že vsi ali nekaj ali pa tik pred upokojitvijo, nekateri pa imajo ta status že vrsto let.

             Žan je med igralci  poznan kot uveljavljen in vsestranski umetnik. Priznam, sam ga prej nisem poznal. Že od mladosti sem bil bolj rockersko naravnan, od narodnjakov sem razen Avsenikov in Slakov poznal komaj še koga. Da je dobršen del življenja posvetil glasbi, sem izvedel še ne dobro leto nazaj, ko so nas igralci Mošenj kot domačini po tekmi povabili na pijačo. Ob neki priložnosti mi je podaril še dvojni CD Alpskega kvinteta: Ko Ivan zatrobi. Prvi CD s tovrstnim žanrom v moji zbirki. Prima zadeva! Potem pa izvem še, da se že nekaj let uspešno ukvarja tudi s slikarstvom.

         Verjetno pa veliko  tistih, ki ga poznajo kot glasbenika, ne vedo, da je v zadnjih nekaj letih tudi zelo navdušen pinkponkaš. In ker je to  pinkponkaška stran, ga tudi z veseljem predstavljam.

 Žan, dajva najprej okrog tvojega imena. Kako to, da imaš kar dve imeni?

To je pa tako: ko sem bil star 15let, sem bil v Šiški v internatu na Srednji glasbeni šoli. Tam nas je bilo potem kakih deset ali dvanajst fantinov z imeni kot je Janez ali Ivan. In potem nas je nekdo od tistih, ki so bili že dalj časa v internatu, postavil v vrsto in nam določil imena, kot so mu  tisti trenutek padla na misel, recimo: ti boš Johan, ti Đovani,  ti boš ostal  Ivan ali  Janez.  No, meni je bilo določeno ime Žan. V Ljubljani me od tistega časa nihče več ni poznal pod drugim imenom kot Žan.

             Še Ivanka (op.Kraševec), ko sem jo prvič pripeljal domov na Javornik pri Jesenicah in so se domači pogovarjali o Ivanu, ni vedela, da govorijo o meni in je pričakovala, da se bo ta Ivan od nekod še pojavil.

Pa tudi s priimkom imaš eno zgodbo.

Ja, doma smo se vedno pisali Prešeren. Pri meni se je malo zapletlo, ko so me vpisovali v matično knjigo. Matičar je vpisal Prešern, brez e-ja na koncu in potem je tako tam tudi ostalo. Tako sem potem moral vpisati tudi na osebni  izkaznici ter ostali  dokumentaciji. Tako se sam pišem malenkost drugače kot ostali domači. Sicer imam še tri leta mlajšega brata in tri leta starejšo sestro.

Kako pa je bilo s tvojim  športnim udejstvovanjem. Si se v mladosti ukvarjal s kakšnim športom?

To pa skorajda nič. V mladosti sem bil zelo slabotne konstitucije. Prebolel sem vse možne bolezni od rahitisa naprej, vsi so se čudili, kako sem zaradi slabih zob sploh lahko postal trobentač. Moj prvi inštrument je bila sicer violina, nekaj let sem se jo učil. Nekaj časa sem igral tudi pri »pleh muski » v domačem Javorniku. Telesno pa sem se »popravil« šele pri dobrih dvajsetih letih, ko smo bili z Alpskim kvintetom v Franciji  na večmesečni turneji in je dobra hrana tudi opravila svoje.

Sicer pa sem se s pink-ponkom srečal prvič na domačem skednju, kamor je oče postavil mizo, ki jo je kupil v ta namen. Tam smo se potem zbirali okoliški fantini in v prostem času igrali med seboj. No, nekateri izmed njih so postali že toliko boljši, da jim je tovrstno udejstvovanje ni več zadoščalo in so potem začeli hoditi na treninge na Jesenice. Enkrat sem šel tudi sam tja, pa nekako nisem prišel na vrsto za igranje. No, pa tudi nekam daleč je bilo to zame. Tako traja to moje namiznoteniško domače udejstvovanje nekako tri leta,  do 15.leta, ko sem, kot je bilo že rečeno, bival v internatu. Med počitnicami sem potem že hodil na »špile« v Portorož in ostale kraje.

Po končani aktivni glasbeni karieri sem se začel intenzivneje ukvarjati s slikarstvom. V Radovljici sem se pridružil slikarski skupini Vir. Tam sem spoznal Marjana Rozmana, ki mi je omenil, da se tedensko kot pinkponkaš rekreira v Mošnjah. Eno leto sem potem še nekaj okleval, potem pa me je doma še Ivanka spodbujala, da se »aktiviram«.  No, prvi začetki sicer niso bili tako vzpodbudni, potem pa  mi je šlo vse bolje in bolje. Tako mi je na koncu teh par uric postalo premalo in sem  se vključil še k upokojencem v osnovni šoli v Radovljici. Po povabilu Jožeta Urha sem se potem vključil tudi v ekipo Mošenj. Sedaj  hodim igrat še na Koroško Belo, poleg veteranske lige pa igram še v medobčinski ligi, ki jo vodi Milana Krmelj. Poleg mene v tej radovljiški postavi  igrata še Marko Vidic in Matjaž Klemenc.

In kateri ste na lestvici?

Lahko samo rečem, da zadnji pa sigurno ne bomo.

Kakšen obloge uporabljaš? Imaš morda na kateri strani material? V veteranski ligi ga uporablja kar nekaj igralcev. Večina ekip ima kakšnega. (op.: mislim, da sta le dve ekipi  brez: Jesenice in TriglavOrehek)

Uporabljam Butterfly Tenergy  1,9 in  2,1 debeline.  V Ljubljani pri zastopniku sem dobil prospekte. Preštudiral sem karakteristike obeh gum in se odločil za slednje. In v smehu doda: «Gume lahko menjam, ženske pač ne!«

Kako pa igraš proti igralcem z »materiali«?

Če povem po pravici, bolj ko »merkam«, slabše je. Sicer pa sam ostajam pri svoji izbiri oblog. Vesel sem, če mi kaj uspe. Tako sem že zelo zadovoljen, če mi na večer uspe dobro narediti potezo ali dve.

Imaš kakšne probleme z novimi žogicami?

Jaz nobenih, če seveda zanemarim dejstvo, da zelo rade pokajo. Posebej ena znamka (op.: ki je zaradi korektnosti na tem mestu ne bomo omenjali)

Kaj pa turnirji?  Pa računalniška lestvica?

Grem, če se dogaja kje v bližini. Sicer pa ne, z izjemo vsakoletnega državnega veteranskega prvenstva. Poleg tega bi moral zgodaj od doma, v glavnem razdalje zahtevajo kar nekaj ur vožnje. Sicer na teh turnirjih trenutno ne morem doseči ne vem kaj, ampak igram pa lahko s temi igralci. In me to tudi veseli.

S kom tukaj najraje treniraš?

Z vsakim posebej. Vsak ima svoj stil igre in to me sili v nenehno razmišljanje o svoji  igri.

Kje so tvoje prednosti  pri igranju in kje pomankljivosti?

Pri backhandu mi gre nekaj bolje kot na forhand strani. Posebno med tekmo je to moja slabša stran. Sicer pa zelo rad igram GVNTL,  z boljšimi igralci mogoče še raje, ker se od njih vedno lahko še kaj novega naučim.  Mošnje premoremo kar dve ekipi v tej ligi, prva je mogoče trenutno za nianso boljša.

Sicer pa Žan še pove, da mu zdravje trenutno dobro služi in pri tem potrka  ob mizo v prijetnem ambientu pizzerije Rustica, ki je v kletnih prostorih tik pod večnamensko, za par ur na teden tudi namiznoteniško dvorano .

Za konec pa še to: malo sem pogledal po moji slikovni dokumentaciji. Žana zasledim v ekipi Mošenj v drugem delu leta 2012. Neverjetno je napredoval v tem času. Kot vsega ostalega se tudi namiznega tenisa loteva poglobljeno in študiozno. Le oglejte si pričujoči video posnetek!

Franc Vodnik (17.januarja 2015)

(Predstavitev iz publikacije Podobe zvoka)

           Ivan Prešern-Žan je bil rojen 7.maja 1945 v Hlebcah pri Lescah. Je samostojen glasbenik, instrumentalist trobentač in komponist. Večino časa je igral  na trobento znamke Lechner.

               S slikarstvom se je začel intenzivneje ukvarjati po končani aktivni glasbeni karieri pri Alpskem kvintetu, v Quartetu Marjana Loborca, Jazz club Gajo qvintetu, Petar Ugrin orkestru, Greentown jazz bandu ter še v mnogih drugih jazz zasedbah. Z Jazz club Gajo quintetom je leta 2000 igral na mednarodnem festivalu jazza v Montreuxu(Švica).

               Od leta 1997 se posveča slikarstvu. Nekaj let je obiskoval slikarsko šolo Zmaga Modica v Ljubljani, nato pa je postal skupaj s soprogo, pevko Ivanko Kraševec, član likovne sekcije VIR v Radovljici, ki  deluje pod mentorstvom akademskega slikarja  Janeza Kovačiča. Hkrati je član likovne sekcije KUD dr.Lojz Kraigher pri Kliničnem centru v Ljubljani in Likovnega društva Rajko Slapernik v Ljubljani.

               Redno se udeležuje slikarskih tečajev in izpopolnjevanj, med drugim, tečaja grafike pod vodstvom akad.slik.Boge Dimovskega, tečaja portreta pri akad. slik. Dušanu Fišerju.

Sodeloval je na ekstemporih v Izoli, Kamniku, na Veliki  planini, v Zajčji Dobravi (kjer je prejel prvo nagrado) in v slikarskih kolonijah na Brdu, v Pineti, Zrečah, na Četeni ravni, v Bohinju, Kranjski gori itd.

               Udeležil se je številnih skupinskih razstav, samostojno pa se je predstavil v razstavišču Gorenjske banke v Radovljici, galeriji Kliničnega centra v Ljubljani, galeriji Geoplina, galeriji Prestor v Lazah, galeriji Krvina v Gorenji vasi, galeriji Avla na občini Radovljica.

Od leta 2005 živi v Radovljici.

Novembra leta 2013  je diplomiral pri profesorju dekanu Mladenu Jernejcu na Šoli za risanje in slikanje v Ljubljani.

Prof. Janez Kovačič

              Ivana Prešerna – Žana in njegovo delovanje spremljam že dolgo. Je izjemen glasbenik, ki je v svetu glasbe iskal popolnost, ki jo z vso globoko predanostjo ohranja tudi danes. Glasba, polna neštetih temeljnih in tudi kreativnih zakonitosti, mu je pomagala, da tudi v slikarstvu spregovori na sebi lasten način. Njegov življenjski kredo – živeti z glasbo in za glasbo – se v polni meri odseva tudi v slikarstvu.

             Prva dela so večinoma krajine, naslikane v solidnem realističnem izrazu, enako kvalitetni so portreti, šopki in tihožitja. V zadnjem času pa ga močno zaposluje nova izpovedna sla. V kompozicijah se začno pojavljati fragmenti, ki so vzeti iz glasbenega sveta. Instrumente likovno secira in sestavlja kot nekakšen mozaik v novo orkestralno barvno kompozicijo. Te slike so izjemno zanimive, polne nove, drugačne resnice, prepojene z mnogo znanja ter globokega in iskrenega spoštovanja do umetnosti.

Lahko mu le zaželim, da bi še dolgo odmevale njegove “slikarske melodije”.

Dr. Cene Avguštin

            Leta 2000 že srečamo Ivana Prešerna v blejski Astoriji, kjer je na samostojni razstavi predstavil svoja tihožitja in krajine.  Na tej razstavi sta se srečali dve Žanovi slikarski zamisli:

nekoliko starejša, ki poudarja plastičnost predmetov in jasno izražen prostor v sliki ter nova, kjer se predmet, kamor sodita tudi krajina in tihožitje, raztaplja v barvi in svetlobi, prostor pa postaja vse manj določljiv.

                Nekakšna medigra v Žanovem slikarskem iskanju pomeni njegov in ženin obisk Kanarskih otokov, posebej Lanzarote, od koder izvirajo tudi štiri slike na naši razstavi. Otok vulkanskega izvora, v katerega nedrih grgra lava, tla pa pokrivajo razpadajoče vulkanske kamenine in pepel,  je privlačil slikarja s svojimi nenavadnimi, temno obarvanimi oblikami, ki jih svetloba dela še bolj fantastične. V slikarskem ciklu Lanzarote, v temačni pojavnosti otoških oblik se morda oglaša takratni skriti slikarjev notranji glas.

                Popoln odmik od temnih lanzarotskih senc pomenijo Žanu novejše krajine, v katerih se vedno bolj uveljavlja slikovita obravnava motiva, ki spreminja pokrajino v živahno igro barv, lis in ploskev, ki jih svetloba oživlja z vedno novimi barvnimi odtenki. Vendar se značaj Žanovega slikarstva utegne tudi spremeniti. Pokrajina s pasočo se živino izpod babjega zoba, n.pr. ni po svojem značaju prav nič intimna, prej spominja od daleč na nekdanje herojske pokrajine starih mojstrov. Zelo jasna in čista oblika je značilna tudi za pokrajino s sončnicami in Poljansko dolino.

                Povsem nov svet pomenijo Žanovi portreti s prizoriščem, na katerega postavlja svoje upodobljence. Med drugimi se najbolj pogosto znajdejo glasbeniki npr. bobnarja Gajo in Peter Ogrinc, pianist Peter Mihelič, kitarist Primož Grašič, pevka Irena Vidic, pokojni dirigent Jože Privšek in drugi. Slikar jih razgibane v ustvarjalnem zanosu, postavlja v nekakšen imaginaren prostor, napolnjen z barvitim sojem spreminjajoče se svetlobe.

               Omenjena skupina portretov je v zadnjem času prerasla v nov slikarjev ciklus upodobljenih glasbil in glasbenih ustvarjalcev, kjer so bolj kot glasbila in glasbeniki pomembni toni, ki se rojevajo v instrumentih in se kot razgibani barvni valovi širijo v prostor. To nemalokrat izredno dinamično tonsko valovanje je ob različnih instrumentih slikar tudi različno obarval. Barvo tonov glasbila in glasbe izbira Žan po svojem notranjem občutku, podobnem tistemu, s katerim je francoski pesnik Boudelaire obarval črke: A je črn, B rumen, C je rdeč itd.

             Da je mogoče doživljanje likovnega dela prenesti v glasbo, je med prvimi pokazal veliki ruski komponist Musorgski v skladbi Slike z razstave, da pa je mogoče to storiti tudi v obratni smeri, nam služijo v dokaz prav likovna dela našega nocojšnjega razstavljalca in slikarja Ivana Prešerna – Žana.

Prof.dr. Mirko Juteršek

   V zvezi s slikarstvom Ivana Prešerna – Žana je potrebno opozoriti na njegovo vse večjo povezanost umetnika – glasbenika s slikarstvom. To so motivi, ki se vrtijo okrog glasbil in njihovih zvokov. Tu je umetnik doma in lahko zato povsem samosvoj. Z disciplino, ki je v slikarstvu potrebna, v glasbeni ustvarjalnosti pa bolj ali manj obvezna, je zasnovan vsebinsko zaokrožen ciklus slik z glasbenimi inštrumenti, ne zgolj kot razpoloženjski odsev določenega trenutka, temveč kot trdna vsebinsko bogata zgradba.

               Slikarja je pot vselej vodila od študije glasbila do njegove razčlenitve, iz realnosti oblik v asociativno abstrakcijo. Nadvse živo barvito in spreminjajoče. Ko se utopiš v posamično sliko, pozabiš, da slike niso tako velike, kot se ti kažejo v bogastvu slikarjeve domišljije zasledovanja zvena zvoka. Slikar si je s pričujočo tematiko odprl področje, ki ga bo lahko nadgrajeval in dal Sloveniji na likovnem področju nekaj, kar še nima.

               Z znanjem in neumornim delom, s proučevanjem strukture in govorice barv, s pristopom in načinom, ki ga je umetnik Ivan Prešeren zastavil v miru svojega doma v študijsko raziskovalnih, a živih, skladnosti podrejenih slikah, se slikar nedvomno uvršča v zanimiv in izviren sodoben vrh slovenskega tabelnega slikarstva.

(tekst povzet iz publikacije Ivan Prešern-Žan : “Podobe zvoka” – galerija Šivčeva hiša)