Janez Teran (1941 - 2014)

PDFNatisniE-pošta

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

      



        Namizni tenis  je bil v Kranju že v petdesetih letih zelo priljubljen in množičen. Ko je leta 1952 Janez Teran pričel z igranjem, se je v Kranju že igral odličen »pink-ponk«. Igralci, kot npr.Rebolj (ki je takrat vodil kranjski Triglav), Ahačič, Petrovič, Hlebš, so bili v tistem času že v republiškem vrhu. Mize so  imeli v tem obdobju poleti med počitnicami v telovadnici  kranjske Gimnazije, sicer pa v zgornjih nadstropjih  Jenkove šole. 


         Janez trdi, da je bil v 50. letih namizni tenis v svetu bistveno bolj popularen kot tenis, ki v tistem času ni imel veliko privržencev. Veljal je bolj za aristokratski šport, v nasprotju z namiznim tenisom, ki še danes velja za šport, ki ne zahteva velikih finančnih izdatkov.


         Kot veliko igralcev je tudi on v začetku igral z "Barno", ki je bil v tistem času zelo kvaliteten lopar, spomladi 1956 pa je premenjal  za lopar s t.i.gobo, ki je bila bolj pisana na kožo napadalnim igralcem, z njo pa se je dalo tudi dobro blokirati nasprotni napad. V primerjavi z današnjimi pa so bili loparji zelo obloženi. Kasneje so prišle v uporabo danes znane soft obloge, z zobci navznoter ali navzven, pa tudi pravilo, ki omejuje debelino obloge na posamezni strani loparja na 4mm. Od 59' leta dalje je tudi on uporabljal  tak lopar (na backhand strani z zobci navzven, ker so bile tako rotirane žogice za nasprotnika še bolj neugodne). Seveda pa je bilo v tistih časih zaradi zaprtosti države težko priti do kvalitetnega loparja, ki jih je v glavnem izdelovala japonska firma Butterfly in je bil vsak igralec pri nabavi prepuščen lastni iznajdljivosti.


        Problem so bile tudi žogice, ki so jih v tem obdobju »flikali«in brusili v nedogled. Menda je bila rekorderka žogica z 22. servisnimi posegi. Nabava opreme je potekala preko sorodstva in osebnih poznanstev  iz zamejstva, pa tudi  ob gostovanju kluba ali posameznih igralcev v tujini.


       Še v času »Barne« je Janez težil k napadalni igri. Že 55.leta je bil s tem loparjem B. prvak Jugoslavije (op.:to je bila kategorija, kjer so lahko igrali vsi razen prvih 20.najboljših igralcev države).V Novem sadu je kot še ne petnajstletni fantič zmagal na tamkajšnjem turnirju. Po prehodu na oblogo iz gobe je tudi spremenil taktiko igranja. Odhodov od mize oz.branjenja ni bilo več, saj, kot že omenjeno, je bila ta obloga namenjena ofenzivnejšim igralcem.


           Na samem začetku pa je Janeza osnove pink-ponka naučil Hlebšev Ruda, ki je bil v tistem času slovenski prvak. Opazil ga je izmed množice kakih tridesetih otrok. V naslednjih dveh ali treh mesecih sta malo skupaj potrenirala, pokazal mu je nekaj »fint«, kasneje pa je bil bolj kot ne prepuščen lastni iznajdljivosti. Pove, da nikoli v življenju ni imel trenerja. Raznoraznih ligaških tekmovanj, kot jih poznamo danes, ni bilo, so pa bili organizirani republiški  turnirji.


          Bil je udeleženec YU ekipe na svetovnem prvenstvu  leta 1961 v Pekingu, kjer so kot ekipa dosegli odmevne rezultate. Njegov največji uspeh pa datira v leto 1962, ko sta na Evropskem prvenstvu v Berlinu s soigralcem Markovičem postala evropska prvaka v dvojicah.

Po njegovem opažanju pa je najboljše igre v življenju odigral na skandinavski turneji na jugu Švedske konec  novembra leta 1960, kjer je, kot pravi, zadeval kot nikoli prej v življenju, med drugim premagal tudi kasnejšega 2.kratnega Evropskega prvaka in z reprezentanco Yu osvojil  prvo mesto na turneji.


       V letih 1962-63 je igral tudi proti takrat vzhajajoči zvezdi YU namiznega tenisa, Dragutinu Šurbeku in ga v prvih dvobojih na dveh prvenstvih YU (Zagreb in Zrenjanin) tudi premagoval. Prisilil ga je namreč v igranje na njegovo backhand stran, kjer je bil Šurbek na začetku svoje športne poti šibkejši, forhand udarce pa mu je uspešno »poštopal«. Kasneje je seveda Šurbek odpravil to pomankljivost, izboljšal tudi servis in bil, kot vemo, dve desetletji pojem Evropskega in svetovnega namiznega tenisa (op.VF :Evropski prvak posamezno 1968, 2.kratni svetovni prvak v parih 1979 in 1983 in še cel niz drugih in tretjih mest z največjih tekmovanj.)


           Sicer pa je Janez leta 1959 vpisal veterino in si že takrat zadal, da bo študij poslej njegova prioriteta. Po vrnitvi s Kitajske je celo poletje preživel med knjigami, medtem ko so ostali reprezentantje odšli na priprave. Po treh mesecih učenja mu je vendarle uspelo opraviti izpite, potrebne za vpis v naslednji letnik, vendar pa tudi z mislimi ni bil več popolnoma pri športu. Za ohranitev njegovih dotedanjih rezultatov pa bi moral športu posvetiti še več časa. V ozadju so bili namreč  v silovitem vzponu že zgoraj omenjeni Šurbek, pa Stipančič, Korpa, Vecko.


Na svetovnem prvenstvu 1963 v Pragi je še nastopal, spomladi naslednjega leta pa je zvezi  sporočil, naj nanj ne računajo več. Poslej je igral v klubu rekreativno, kljub vsemu pa je bil leta 1969 slovenski prvak (op.: Vinko Marušič pa tretji).


         Za trenerstvo se ni nikoli odločil, ker, kot sam pravi, nima tega daru. Eno sezono je sicer na prošnjo Rebolja menjal Janškovca (op.: Mirka ), ki je odšel v vojsko, poizkusil tudi to plat športa, vendar, kot sam pravi, je bil tečajnikom bolj sparing partner kot pa trener .


         Kranjski klub je bil v njegovem času največ tudi po njegovi zaslugi med najuspešnejšimi  klubi  v ex-YU.  Uspeh, ki se mu naslednje generacije žal niti po dobrih petdesetih letih tudi približno niso uspele  približati.


Slabi dve leti nazaj je zaradi težav s koleni opustil tudi rekreativno igranje namiznega tenisa. Šport seveda še vedno spremlja, redno pa se tudi  s kolegi dobivajo  na »kavicah«, hodijo na sprehode okoli Brda in še kje in skupaj obujajo  pretekle ter komentirajo aktualne dogodke.



(VF, 28.junija 2013)