Od nekdaj sem občudoval obrambne igralce. V sedemdesetih Francoza Jacquesa Secrétina, v tistih redkih dvobojih, ki se jih je takrat dalo spremljati po televiziji.  Dandanes, ko so na spletu na ogled praktično vsi dvoboji s turnirjev in velikih tekmovanj , pa je možno občudovati kar nekaj odličnih lovilcev: nam bližji je naturalizirani avstrijec Chen Weixing, pa mladi japonec Muramatsu, morda še bolj pa kralj defenzivne igre, korejec Joo Se Hyuk. Borba za posamezno piko v povprečju traja dlje, kot pri ofenzivcih,  predvsem pa so njihove igre z napadalci bolj atraktivne in gledljive za gledalce.

Cenc’l  prakticira defenzivno igro vse življenje. Kaj drugega kot to bi s svojo Barno tudi težko počel. Vmes je za kratek čas premenjal na soft obloge, a mu ni »zneslo«, tako da se je vrnil na preizkušeno »lesenko«.  Kasneje je z nekaj več uspeha in za malce daljše obdobje preizkusil še »antispin«, ki pa mu tudi ni bil povsem po volji.  Ne pa tudi povsem odveč. Predvsem pravi, da bi za uspešno zamenjavo rabil daljše obdobje privajanja.

Servisom ni posvečal kake posebne pozornosti. Enega dolgega in enega kratkega, bolj kot ne enostavnega… in…to je bilo to.  Resnici na ljubo: z njegovo »dilo« bi pa res težko koga naserviral. Povsem drugo pa je bila njegova igra. Domiselna, raznovrstna, nepredvidljiva, polna raznoraznih fint, ki ni dopuščala niti trenutka predaha ali popuščanja nasprotnikove koncentracije. Pa občutek za »nadmudrivanje«, ki mu je, vsaj meni se je tako dozdevalo, dostikrat pomenil več, kot pa sama pika. Vedno pa sem občudoval njegovo gibanje, delo nog. Ne brezglavo beganje in skakanje za žogico, ampak premišljeno racionalni gibi, ki so ga privedli v optimalni položaj za izvedbo udarca.

Cenc’l  kliče Toneta Novaka večina, ki ga pozna.  Nadimek se mu »vleče« že od mladosti. Njegovi mami je bilo ime Vincencija, od tod izvira ta izpeljanka, podrobnejše razlage pa tudi sam ne pozna. Otroci so ga potem klicali tako in tako je tudi ostalo. Nekateri pinkponkaši ga kličejo tudi Miki, imel sem občutek, da mu je to ime tudi bolj všeč. Med igro se je tudi sam vspodbujal s tem imenom. Ponavadi pa je tako, da si nadimka ne izbereš sam, se ga je pa skorajda nemogoče znebiti, četudi ti ni ravno pri srcu.

Tone je, kot večina igralcev njegove generacije, samouk. Tu in tam je bil sicer deležen kakih nasvetov igralcev, največ pa svoji iznajdljivosti. Domneva, da njegov način igranja trenerjev očitno ni pritegnil, pa tudi sam pravi, da se ni pretirano »grebel« za njihovo naklonjenost. Navkljub vsemu je dosegel zavidljiv nivo igranja. V svojem najboljšem obdobju, ko je nastopal za hrastniški Kemičar,  je igral težke dvoboje in beležil dobre rezultate z obema Rakoma, pa Kastelicem, Savnikom, Klingerjem, Žekšem…

V petih letih igranja v Hrastniku je je z ekipo osvojil nekaj takratnih republiških naslovov. To je bilo tudi obdobje, ki se ga spominja kot , v pinkponkaškem smislu,  najboljšem obdobju v svojem življenju.  Na eni od mednarodnih tekem v Novem mestu je premagal tudi Kerna (drž.prvak v dvojicah 56’in 57′), pozneje pa v finalu izgubil s Šurbekom.

Tone je rojen leta 1946 na Hrvaškem, blizu Čakovca.  Že po enem tednu pa so se preselili na Gorenjo Savo, tam je tudi preživel svojo mladost.  Njegovi začetki igranja pink-ponka se začenjajo tako, kot pri večini takratne generacije. Nekdo je premogel kakšno mizo, ki mogoče sploh ni bila namiznoteniška. Pa seveda na začetku to nikogar ni pretirano motilo. V njegovem primeru je bilo to na Gorenji Savi pri Bizaju.

V 5.razredu pa je začel pri kranjskem Triglavu, ki je imel takrat prostore v paviljonu šole Simona Jenka. Tam se ni naigral, termin je imel le enkrat tedensko, za razliko od nekaterih, ki so tam že redno vadili. Dve leti kasneje se je preselil k Stražiški Mladosti. V tem obdobju je dosegel prvi vidnejši uspeh: postal je pionirski prvak Gorenjske. V finalu je premagal našega znanca Gorenjske veteranske lige,  jeseničana Buha.

Kot mladinec ni dosegal opaznih rezultatov. Vmes je neko obdobje za lokalni klub igral rokomet, pa nogomet, pa skakal s smučmi. Na »Bauhenku« ima z običajnimi alpskimi smučmi osebni rekord 18m.

Nekaj časa je zatem ponovno igral v Kranju, pa spet nazaj pri Mladosti, ki je takrat imela prostore v stavbi, kjer je danes vrtec, v tistem času pa so bili tam prostori tretjih razredov stražiške OŠ. V tem obdobju so v klubu igrali tudi Tadina, Kerštajn, Bevk, pa Brenk, Bajželj…

Približno pet sezon je bil tudi »zdomec«. Igral je za Sele v Avstriji v Koroški prvi ligi. Z ekipo, ki se je na tekme vozila iz Slovenije, kjer sta bila poleg njega še Bec in Korenjak, so bili vseskozi prvaki. Povečini je Cenc’l kot »legionar«, kot je sebe poimenoval za tisto obdobje, prispeval po tri točke v posameznem dvoboju. O kakem   posebnem zaslužku pri tem seveda ni bilo moč govoriti.  Kot se spominja, v primeru zmage 30 šilingov, šoferju še kilometrina in pa pogostitev po dvoboju. Ima pa lepe spomine na to obdobje, ker so se kot ekipa odlično ujeli.

V času, ko je bil kot varnostnik zaposlen v Iskri, je dvakrat tekmoval tudi na Iskrijadi. Prvič je tudi zmagal.

Od domačih klubskih tovarišev je imel še najtrše dvoboje s Tadino, pa Becem…Predvsem Becev Stane je bil in je donekle še vedno zagonetka. Še dandanes ne potihnejo govorice, da je imel Bec misteriozno specialne obloge, ki so bile dostikrat predmet vročih polemik ali celo diskvalifikacij. Nekateri so celo zatrjevali, da jih je pekel v mikrovalovki.  Zelo verjetno pa so to samo namigovanja tistih, ki si ne zmorejo priznati, da je bil Bec pač za veliko večino, resnici na ljubo, zelo neugoden igralec.

V letih, ko je že nehaval s klubskim igranjem, so Novaka v kranjski ekipi naprosili, da je zapolnil mesto tretjega igralca. Ko je bil napoten k znanemu kranjskemu športnemu dohtarju Kocijančiču na obvezni pregled, mu je le ta hudomušno navrgel, češ, a zdaj pa že starčke pošiljajo k njemu v ordinacijo.

Klubsko udejstvovanje je zaključil v ekipi Šenčurja, kjer jim je potem pomagal k uvrstitvi na prvo mesto v Gorenjski veteranski ligi.  Kar nekaj let je že minilo od takrat.

Nekaj časa se je posvečal tudi trenerski dejavnosti.  Sprva v mali telovadnici Stražiške OŠ, kjer sem ga koncem sedemdesetih let tudi sam prvič srečal. Množica kakih 30. mulcev se nas je takrat nagnetlo okoli štirih miz, če si imel srečo, si efektivno lahko igral dobre pol ure, ostalo pa presedel na klopcah ob steni dvorane ob čakanju, da spet pride vrsta nate. Ob takem številu je bila disciplina neobhodna in Tone jo je kar znal uveljaviti.  Standardna kazen za nemirneže ali kako drugače moteče je bila 10x v čepe okrog mize. Komur tudi to ni bilo dovolj, ga je znal tudi odstraniti z vadbe. Bolj kot resen trening pa je bila to, predvsem zaradi preštevilnosti, zgolj neke vrste prostočasna večerno-športna vadba. Klub vsemu smo z navdušenjem obiskovali pinkponkaška druženja. Res pa je, da tudi tablic in pametnih telefonov takrat še ni bilo…

Kaki dve leti je treniral tudi takratno žensko ekipo (Svetinova, Štrukljeva, Bajžljeva…), ki je igrala v 1.zvezni ligi ex-YU (zahodni del).

Cenc’l meni, da je bila takratna združitev stražiške Mladosti in kranjskega Triglava napaka. Namreč, Stražišče je tako ostalo brez namiznoteniškega kluba, čeprav je bil interes za tovrstno aktivnost tam vedno močan. Se kar strinjam z njegovim razmišljanjem, čeravno so danes pogoji vsled pomanjkanja denarja nekolikanj težji. Zastonjskega pink-ponka v Partizanu, kjer je bilo vedno živahno, že davno ni več. Z vidika popularizacije namiznega tenisa vsekakor škoda.  Morda pa se bo v prihodnosti vendarle našel kdo, ki bi znova oživil Stražiški namizni tenis.

Tonetu v penziji mineva že peto leto. Letošnje leto je po večletnem premoru zaradi zdravstvenih težav ponovno stopil za zeleno mizo. Želja po igranju je velika, zaradi omenjenih težav pa je omejen pri gibanju. Čaka pa ga še ena operacija hrbtenice. Se je pa vključil v Društvo upokojencev Predoslje, ki ima ob sredah svoj namiznoteniški termin.

Kot zanimivost: v predalu klubske pisalne mize imam še lopar Bogatajeve, sedemkratne državne prvakinje v ženskih in mešanih parih (51’do 55′), ki mi ga je njena hči Kaja zaradi moje radovednosti prinesla na vpogled. Skoraj si upam trditi, da je v boljšem stanju, kot ta, s katerim danes igra Cenc’l.

V zadnjem času zelo rad tudi balina. Previdno sem mu omenil hudomušno opažanje nekaterih, da sodi balinanje med rizičnejše športe. Menda je smrtnost med balinarji večja, kot med ostalimi športnimi aktivnostmi…

Trenutno vsakodnevno opravlja terapije za povrnitev gibljivosti, čuti že izboljšanje, kar ga navdaja z optimizmom. Razmišlja,da bi verjetno v pinkponku, pa tudi sicer, lahko dosegel več,vendar….Enega od krivcev samokritično tudi omeni. Ampak, podobnih zgodbic je že samo v Kranju kar nekaj… Je pa v življenju posameznika že tako, da si enkrat malo bolj spredaj, enkrat malo bolj zadaj. Tekma pa je dolga. Praktično celo življenje.

VF (12.avgusta 2016)

—–

Nekaj časa je Cenc’l na Ratitovški planini tudi čuval tudi koze in ovčice.  Nekaj med njimi prav posebnih. O kakšnih je beseda…to pa si oglejte v pričujočem posnetku. V letu 2007 smo se pinkponkaši odzvali povabilu in ga tam obiskali.